Pesmi iz pesniške zbirke V meni

avtorica: Meti Brus

Zgodba v očeh orla


Z orlom se srečam iz oči v oči,

moje bitje ugiba, v koga strmi.

Te oči so videle že ves svet,

vse, kar ponuja ta naš planet.


A svoje skrivnosti nikoli izdal ne bo,

saj potem nikoli več ne bi videl Zemljó

z višine kot vseprisotni um,

ki mu je vse jasno, neskončni razum.


Nekaj pa vem – on me pozna,

vidi moj najbolj skrit delček srca,

zanj sem še ena zgodba – ne ravno vsakdanja,

del vetra, ki njegova krila poganja.




Praznina


V sebi čutim praznino,

pomešano z bolečino,

vodo in vino.

Praznost in polnost

bolečine.

Velika, velika

PRAZNINA.

Globoka kot Marianski jarek.

Še globlja.

Kot črna luknja.

Iluzije.

Shizofrenije.

Moje fantazme.

Na veke vekov.

Amen.




Večnim


Pozejdon, kam ženeš svoje konje

s črnomodrimi grivami,

katerih barva se spreminja

in bega med nezemeljskimi odtenki?


Tvoji konji so neutrudni,

med dirjanjem valovijo njihove glave,

priganjaš jih v neznane kraje.

A dovoliš jim tudi spati.

Takrat se jim na vratu vidi utripanje

nemirnih, a večnih žil.


Ponoči se po njih pretaka srebro,

ki se meša s črnino nemirnih sanj.

Sonce pa vanje kleše zlato nebo

in neskončnost njihovih potovanj.




Otrokom


Zakaj so oči?

Da jih gledaš.

Zakaj so ustnice?

Da jih okušaš.

Zakaj so ljudje?

Da jih ljubiš.


Zakaj je življenje?

Da si.




Staršem


Ko bom velik, bom ogenj

  • Grel bom življenje.

Ko bom velik, bom zemlja

  • Hranil bom življenje.

Ko bom velik, bom voda

  • Napajal bom življenje.

Ko bom velik, bom zrak

  • Življenju bom pustil dihati.




Opazujem


Gledam v neskončne planjave,

te zelene, brezmejne širjave,

te peščene in mrtve puščave,

vse, kar vidim v tem, je le mir.


Tipam vesoljne nebeške modrine,

vonjam rožo, ki budi mi skomine,

okušam sadež, po katerem se cedijo mi sline,

vse, kar občutim, je le hvaležnost.


V moji notranjosti pa glas govori,

da vse to nezadržno v konec beži.

Planjave, puščave – vse konec ima,

sladke naslade le spomin še pozna.


Ko pa se tudi moje srce umiri,

ko duša svobodna iz kletke zleti,

nič ni več važno, kaj je bilo,

saj zdaj se resnična nebesa začno.